Čez poletje sem si vzela nekaj prostih dni, da obiščem starše. Med vožnjo v rojstni kraj sem ugotovila, da mi bo prav pasalo malo razvajanja pri starših in preživeti nekaj dni v mirni okolici v naravi. Hiša mojih staršev je namreč v vasi, ki ni zelo gosto naseljena.

Skozi središče vasi so nanizane hiše, ki jih obdajajo travniki in njive. Prispela sem proti večeru in klepetali smo kar pozno v noč. Zjutraj sem zajtrkovala na terasi in opazovala okoliške kmetije, kako so bile nekatere zgledno urejene; travniki so bili pokošeni, ponekod so še sušili seno.

Dobila sem občutek, kot da kmetje tekmujejo med seboj, kdo bo prej pospravil svojo kmetijo. Opazovala sem kmeta, ki se je pripeljal na travnik z balirko. Zapeljal se je po travniku in balirka je za seboj pobirala seno s tal. Nastajale so bale, ki so bile na koncu lepo zložene, travnik pa je bil videti zelo urejen in pospravljen. Spomnila sem se časov, kako so včasih pospravljali seno: ročno so grabili seno v kupe, ki so jih nato tudi ročno nalagali na traktorje. Kupi so nastajali po vsem travniku v vrstah, da je lahko med njimi zapeljal traktor, delavci na kmetiji pa so z obeh strani metali seno s kupov na prikolico. Ti kupi sena so bili za nas otroke zelo vabljivi za igranje. Po večerih smo se igrali skrivalnice med njimi, jih preskakovali in kdaj pa kdaj kakšnega tudi podrli. Danes je balirka eden najpomembnejših strojev, ki kmetom olajša pospravljanje sena. Z njo lahko stiskajo seno in slamo, kar omogoča lažje shranjevanje krme za živino. V hlevih in skednjih jim balirka prihrani prostor, saj lahko stisnjene bale lepo zložijo eno zraven druge. Balirke oblikujejo okrogle ali pravokotne bale, ki jih je lažje prevažati in zlagati, delo pa je hitrejše in varnejše.

Ves čas ostaja okolica čista in urejena, kar daje jasen videz pospravljenosti. Vesela sem bila, da sem si imela možnost ogledati spravljanje sena na sodoben način.